Kurikulum

Kurikulum je nacionalni dokument, sprejet 18.3.1999 (Strokovni svet RS za splošno izobraževanje), ki na eni strani spoštuje tradicijo slovenskih vrtcev, na drugi strani pa z novejšimi teoretskimi pogledi na zgodnje otroštvo in iz njih izpeljanimi rešitvami in pristopi dopolnjuje, spreminja in nadgrajuje delo v vrtcih. Sam pojem- kurikulum je širši in celovitejši od pojma program in je osnovan predvsem na procesnem izvajanju predšolske vzgoje, na celoti interakcij in izkušenj, iz katerih se otrok v vrtcu uči.

Učenje v vrtcu poteka preko igre in pridobivanja lastnih izkušenj v povezavi s socializacijskimi odnosi, ki vladajo v skupini otrok. Pri učenju pa je pomemben proces raziskovanja in lastnega ustvarjanja in ne trenutni končni rezultat, zato proces dela ni storilnostno naravnan.

Strokovni delavci načrtujejo svoje delo po ciljih, načelih, področjih dejavnosti in procesih dela zasnovanega v Kurikulumu, upoštevajoč psihofizične zakonitosti razvoja otrok in razvojne značilnosti vsakega posameznika. Med posamezniki so namreč v zgodnjem otroštvu dokaj velike razlike v razvoju.

V procesu učenja in vzgoje v vrtcu se prepleta šest področij dejavnosti: gibanje, jezik, umetnost (likovna, glasbena, plesna), družba, narava, matematika in področje takoimenovanega prikritega kurikula, ki zajema vse dejavnosti, kot so: hranjenje, počitek, komunikacije z otroki in med otroki, pravila nadziranja časa, prostora, rabo pohvale, ipd. Prikriti kurikulum vsebuje mnoge elemente vzgojnega vplivanja na otroka, ki niso nikjer povsem opredeljena, so pa v obliki posredne vzgoje mnogokrat celo učinkovitejša od neposrednih vzgojnih dejavnosti.